Si je stroka resnično enotna?

(prevod apela italijanskih zdravnikov)

Pred kratkim smo na spletu našli povezavo do apela več 100 italijanskih strokovnjakov s področja medicine. Njihovo sporočilo italijanskemu predsedniku Inštituta za javno zdravje, podkrepljeno s številnimi strokovnimi argumenti je jasno - obvezno cepljenje je nedopustno!

Slovenskemu prostoru predajamo uradni, ekskluzivni prevod le-tega. Iskreno se zahvaljujemo vsem staršem, ki so se v zelo hitrem času odzvali ter prispevali svoj denar za plačilo uradne prevajalke.

 


CEPLJENJE: apel več kot 100 zdravnikov

V zadnjih tednih smo bili priča medicinski kampaniji na temo cepljenja otrok, ki je zaradi obupanih odzivov povzročila zmedo in strah. Več kot sto zdravnikov je nato pisalo predsedniku Inštituta za javno zdravje in v svojem pismu navedlo 14 točk s predlogi o bolj zavestni cepilni praksi.

Pismo je bilo obljavljeno tudi v nekaterih časopisih. Nanj se je nato odzval deželni svetnik za zdravje Emilie Romagne, ki je pozval poklicno zbornico o kaznovanju vseh podpisnikov.

Spodaj navajamno besedilo pisma in seznam podpisnikov posodobljen konec oktobra 2015.

 

Spoštovani Prof. Riccardi,

Vaše nedavno javno zagovorništvo stališč o otroškem cepljenju nas je pozvalo k pisanju tega pisma, saj bi si želeli razjasniti nekatere vidike, ki zaslužijo nadaljno poglobitev in jasen razmislek.

Dandanes noben zdravnik z mero zdravega razuma in strokovnim znanjem ne sme nasprotovati otroškemu cepljenju, saj vendar vsi poznamo koristnost te zdravstvene prakse.

Večletno vsakodnevno proučevanje znanstvene literature, s katero smo dokumentirali tako znanstvene kot poljudne trditve in publikacije, nas je privedlo do poglobljenih spoznanj o koristnosti cepljenja, hkrati pa tudi do omejitev, ki smo jih nekoč podpirali in tudi prakticirali.

Vendar, pa nam je 35 – 40 let specialistične medicinske prakse, ne prenagljene, ampak z opazovanjem in poslučanjem bolnih otrok, z upoštevanjem njihovih izrečenih in prikritih sporočil, ter s pomočjo pripovedi staršev odprlo pot do spoznanja škodljivih učinkov cepljenja otrok.

Po dolgotrajnem in natančnem opazovanju cepljenih in necepljenih otrok smo namreč ugotovili, da so slednji nedvomno na splošno bolj zdravi, manj podvrženi nalezljivim boleznim, predvsem boleznim zgornjih dihalnih poti, črevesnim boleznim in kroničnim boleznim, nevrološkim in vedenjskim obolenjem ter manjši porabniki zdravil in potrebni zdravljenja nasploh.

Lahko se torej zgodi, da se ugotovitev ne nanaša samo na patologije povezane s ceplenjem ampak na splošno zdravstveno stanje otrok, saj verjamemo namreč, da je to cilj in dolžnost svakega zdravnika. Seveda to dejstvo izhaja iz vsakodnevnih kliničnih izkušenj, vendar smo pripravljeni na sodelovanje v raziskavi, ki jo organizira vaš inštitut in, ki na najbolj dosleden način primerja zdravstveno stanje v celoti cepljenih otrok z nikoli cepljenimi otroki.

Zatorej, kar zadeva neželene učinke, ki jih povzročajo cepiva, se ne nanašamo le na tiste resne, smrtne, ali hudo izčrpavajoče, ki se občasno lahko pojavijo in jih ni mogoče zanikati. Nanašamo se na tiste, mnogo bolj številčne neželene učinke, ki se v cepilni praksi zdijo stranski in so posledica vse prej kot nepomembne spremembe imunosti pri novorojenčkih oziroma na sploh pri imunološko nezrelem organizmu.

Prav to so zaskrbljujoče posledice cepilske prakse, saj opažamo, da se pri velikemu deležu otrok po cepljenju poviša telesna temperatura (ki je značilna reakcija imunskega sistema na zunanji poseg v telo), spremenijo se običajne prebavne funkcije in / ali bioritem (izraz večsistemskega odziva), postanejo bolj razdražljivi, nestrpno jokajo ter pride do regresije nekateirh že pridobljenih veščinin (kar priča o tem, da je prišlo do dražljaja v osrednjem živčnem sistemu).

Ti dokazi, ki jih vsak pozoren zdravnik in opazovalec lahko opazi, seveda, ne pri vseh, ampak pri nekaterih pred kratkim cepljenih otrocih, so razlog, da dvomimo v neškodljivost ne toliko enkratnega cepljenja, temveč predvsem v način, kako danes izvajamo pediatrična cepljenja.

Splošno znano je, da normalno delujoč imunski sistem zaustavi mikrobe pred vdorom v telo. Vemo, da obstaja bistvena interakcija med s patogeni povezani molekulski vzorci  (vzorci PAMP), in bakterijami s toličnimi receptorji (receptorji TLR). Stimulacija slednjih aktivira signalno pot, ki vključuje indukcijo protimikrobnih genov, protivnetnih citokinov (IL-1β, TNF-α, IL-6) in prostaglandinov, ki povzročijo aktivacijo imunskega sistema, medtem ko parenteralna inokulacija cepivnih antigenov povzroči imunsko zatiranje (če tudi skoraj vedno le začasno).

Če torej izpustimo ne znanstveno dokazane trditve, kot na primer, tiste ki trdijo, da pride novorojenček v stik z veliko več bakterijskimi in virusnimi antigeni skozi sluznico kot pri cepljenju, s tem pozabljamo, da cepiva na katera se sklicujemo popolnoma presežejo telesne fiziološke ovire otrok in neposredno vstopijo v cirkulacijo. In če pustimo ob strani poenostavljene trditve, da so cepiva popolnoma varna, pri čemer pozabimo na številne prepoved trženja številnih zdravil, številnih smrtnih primerov nekaj ur po njihovi uporabi, o katerih so poročali v publikacijah ne moremo spregledati, da je v sedanji praksi cepljenja precejšnja zmeda in je zato vzrok ničkoliko vročih znanstvenih sporov, tako zaradi posledic, ki jih cepljenja pustijo na imunskem sistemu kot tudi, ker temelji na množičnem zdravljenju, ki predvideva uporabo istih cepiv pri vseh otrocih, v isti in zelo zgodnji starosti, ne da bi pri tem upoštevali družinsko in osebno ozadje, različno zdravstveno stanje otrok in okolje, v katerem živijo.

Verjamemo, da bo v prihodnosti v medicino, h kateri vsak zdravstveni delavec pripomore majhen a dragocen prispevek, uvedena primarna preventiva, ki pa zagotovo ne more temeljiti na uporabi zdravil, ampak, mora kot prvo temeljiti na pravilni higieni (prehranski, kinetični, psihološki, družbeno-kulturni itd.) in na ukrepih za varovanje in obnavljanje okolja. Prav slednji argument je za nas postal glavna nuja, za katero menimo, da bi s strani Vas in Vašega inštituta potrebovala takojšnje ukrepe, ki so v tem trenutku pomembnejši kot tisti, ki se nanašajo na cepljenje.

Uvodne ugotovitve

  1. Cilj preventivne medicine je zaščititi otroke pred boleznimi tako, da se zateče k potrjeno neškodljivemu zdravljenju (Primum non nocere), torej brez izpostavljanja otrok kakršnemukoli farmakološkemu tveganju.
  2. Z izjemo izrednih razmer sodobna farmakologija ne vključuje zdravil, ki bi jih bilo mogoče izdajati na splošno, brez recepta, brezpogojno in nesorazmerno celotni populaciji, brez ustrezne obravnave posameznika usmerjene v prilagojeno zdravljenje in pravilne ocene razmerij med pozitivnimi in negativnimi učinki na vsakega posameznika.
  3. Cepiva so zdravila in kot taka imajo indikacije, ne indikacija in kontraindikacije, zato zagotovo lahko povzročijo tudi neželene učinke.
  4. Če se uporabljajo pravilno in so prilagojena posameznikom, so cepiva lahko zelo koristna za zmanjševanje verjetnosti okužbe z nalezljivimi boleznimi.
  5. Trenutna italijanska zakonodaja določa štiri obvezna cepljenja otrok ( adsordirano cepivo proti davici, tetanusu, otroški paralizi in  hepatitisu B), vendar se jih v vsakodnevni praksi predpisuje sedem, brez dodatnih pojasnil in možnosti za pritožbo.
  6. V sedanjih socialno-sanitarnih razmerah naše države se zdi, da ni niti potrebno, niti nujno, da bi se v prvih mesecih življenja, ko je imunski sistem popolnoma nezrel in se zato zlahka poruši, zatekli k množičnim cepljenjem s sedmimi tipi sodobnimh cepiv. Dejstvo je, da v skoraj v nobeni zahodnoevropski državi ni obveznih cepljenj temveč zgolj priporočena cepljenja. Od skupno 29 držav Evropske Unije (27 iz Evropske Unije ter Norveška in Islandija), 17 teh nima predpisanih nikakršnih obveznih cepljenj (skoraj vse zahodne države Evropske Unije skupaj z Estonijo in Litvo); med zahodnoevropskimi državami imata obvezna cepljenja le Italija in Grčija (s štirimi predpisanimi cepljenji) in Francija (s tremi cepljenji).
  7. Danes so otroci imunološko šibkejši od vrstnikov izpred nekaj desetletij in sicer iz več razlogov: vse večje število bolezni ali slabega zdravstvenega stanja staršev; prehransko revnejša in bolj neurejena prehrana; bolj onesnaženo okolje; lažja uporaba farmakoloških zdravil tako pri materi med nosečnostjo, pri porodom in / ali med dojenjem kot tudi pri novorojenčku, večja je pogostost carskih rezov itd.
  8. Aktualna znanstvena literatura potrjuje klinične dokaze, da večje kot je število istočaso dobljenih cepiv hkrati in mlajši in / ali prezgodaj rojen je otrok, večje so nevarnosti neželenih učinkov.
  9. Trenutno znanje o imunologiji ne šteje za racionalno parenteralno cepljenje sedmih cepiv antigenov novorojenega otrok, starega nekaj mesecev, tudi zato, ker se v naravi nikoli ne pojavi istočasno sedem nalezljivih patologij hkrati, kar pomeni, da organizem ni pripravljen na obvladovanje takega pojava.
  10. Glede na to, da obstajajo večkratna otroška cepljenja, ne razumemo, zakaj ni torej tudi možnosti enojnega cepljenja. Ni jasno, na primer, zakaj se je ženska, ki se pred morebitno bodočo nosečnostjo želi cepiti proti rdečkam, primorana cepiti tudi proti ošpicam in mumpsu (MPR cepivo).
  11. V znanstveni literaturi, zlasti v ZDA, se trenutno odvija vroča razprava o razmerju med tveganjem in koristnostjo o trivalentnem MPR cepivu (proti ošpicam, mumpsu-rdečkam) z živimi omiljenimi virusi ter o koristnosti in učinkovitosti cepiva proti HPV ( proti človeškemu papiloma virusu).
  12. Cepivo proti HPV se je tržilo že veliko prej kot so bili na voljo zanesljivi dokazi o njegovi zmožnosti zmanjšanja tveganja za raka na materničnem vratu in do danes so na voljo le statistične ekstrapolacije o resnični zmogljivosti za preprečevanje tumorja s tem cepivom (vsekakor vemo, da lahko potencialno zaščiti le od 2 od 13 virusnih genotipov z visokim onkološkim tveganjem); poleg tega primankujejo podatki o dejanskem razmerju med tveganjem in koristnimi učinki aktivne farmakovigilance po uporabi cepiv pri deklicah, starih med 11 in 12 let (zato so v nekaterih državah iz previdnosti cepljenje umaknili, v Franciji, Španiji in Italiji pa je na stotine zdravnikov podpisalo peticijo za prekinitev cepljenja).
  13. V zadnjem času se je cepivo proti gripi začelo priporočati tudi otrokom, mlajšim od enega leta, vendar so znani znanstveni dokazi, ki podpirajo njegovo učinkovitost in razmerje med tveganjem in koristnostjo zelo majhni, šibki in vprašljivi, tako za otroško cepljenje kot za odraslega človeka.
  14. Nedonošenčki ali dojenčki, ki v prvih mesecih življenja kažejo znake akutne bolezniji, ki še vedno trpijo zaradi neke akutne nalezljive bolezni ali so jo pred nekaj tedni preboleli, dojenčki, ki so prejeli zdravila, ki dražijo njihov imunski sistem (antibiotiki, kortikosteroidi in / ali druga imunosupresivna zdravila) v prvih mesecih življenja, ki so prestali operativni poseg pod splošno anestezijo, ki imajo imunske spremembe, so otroci staršev z imunskimi ali presnovnimi boleznimi, doživljajo intenziven duševni stres, ali se nahajajo v katerikoli drugi zanje neuravnoteženem položaju, je njihov že tako ranljiv in šibek imunski sistem izpostavljen še večjemu tveganju škode zaradi cepiva.
  15. Neželeni učinki cepiv niso odvisni samo od antigene sestavine slednjih, temveč tudi od njihovih toksikoloških komponent (adjuvansov in konzervansov). Splošno je znano, da dolgoročna neškodljivost parenteralne uporabe enkratnih ali med seboj povezanih cepiv pri dojenčkih, ni bila zadostno dokazana, medtem ko obstajajo znanstveni dokazi o toksičnosti in nevarnosti nekaterih od njih, tako in vitro (poskusi, ki potekajo v nadzorovanem okolju zunaj živega organizma) kot pri laboratorijskih živalih in pri ljudeh. Poleg tega je znano, da čim mlajši je otrok, večji delež antigena je potreben za aktiviranje imunskega odziva.
  16. Žal se pri nas praksa poročanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil in cepiv zelo slabo izvaja in je v nekaterih primerih premalo poznana ali celo ovirana, zato ta poročila podcenjujemo tako kvantitativno in kvalitativno.
  17. Že več let v našo državo, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, prihaja veliko priseljencev iz držav, ki niso članice Evropske Unije in ta podatek prepogosto sproža neutemeljen preplah. Selitveni pojav, ki je v Evropi prisoten že desetletja, ni nikoli sprožil širjenja otroške paralize ali davice, celo v državah, ki imajo nizko pokritost cepljenja, kot na primer Avstrija ( približno 85% pokritost s cepivi: podatki Svetovne Zdravstvene Organizacije in Unicefa). V nasprotju s tem pa je znano, da so lahko priseljenci zaradi negotovih življenjskih razmer, v katerih so se znašli, nosilci številnih drugih bolezni, kot so tuberkuloza, garje, salmonela itd.
  18. V zadnjih tednih se je v Italiji veliko govorilo o "propadu cepljenja", vendar smo ob preverjanju podatkov v Epicentru opazili, da je povprečno zmanjšanje pokritosti zelo nizko (Priloga 1).
  19. Poleg tega ne pozabimo, da je 95-odstotna stopnja pokritosti cilj, ki ga določa nacionalni razpored cepljenj, ne pa tudi znanstvena literatura. Primer: v knjigi Cepiva Stanleyja A. Plotkina, Walterja A. Orensteina in Paula A. Offita s predgovorom Billa Gatesa (avtorji, za katere je znano, da se zavzemajo za cepljenje) so navedene najnižje meje pokritosti s cepljenjem, za katere se šteje, da jih je v zahodnih državah potrebno doseči za vsako nalezljivo bolezen (tako imenovana skupinska imunost). Iz prikaza v tabeli (Priloga 2) je jasno razvidno, da je meja 95% popolnoma neupravičena in zato nezastrašujoča.
  20. Trenutni epidemiološki podatki o otroški paralizi kažejo, da padec števila cepljenj pod mejo 95% ne ogroža populacije nad širjenjem nalezljive virusne bolezni (glej podatke Avstrije, Bosne in Ukrajine). V številnih državah, ki pripadajo ameriški in pacifiški geografski legi Svetovne zdravstvene organizacije ni prisotnosti poliovirusa (»Polio free«), ne glede na to, da je pokritost s cepivom nižja od 95%. Poleg tega je ta odstotek zgornje meje rezultat statistične ocene in ima zgolj okvirno vrednost.
  21. Danes živimo v okolju, ki je s toksikološkega vidika zelo onesnaženo. Znanstvena literatura zadnjih nekaj let povezuje onesnaževanje s številnim otroškimii nevropsihiatričnimi, presnovnimi in degenerativnimi patologijami, ki v osnovi vedno zadevajo imunski sistem, na katerega lahko v veliki meri vpliva tudi prezgodnje in preštevilčno cepljenje, ki kot »kaplja čez rob« sprožijo obolenje.

Naš predlog je torej sledeč

  1. Cilj vsake zdravstvene obravnave mora biti vedno njena prilagoditev vsakemu posamezniku, njegovim osebnim, prehranskim, družinskim, okoljskim in socialnim značilnostim. Z novimi medicinskimi raziskavami želimo še bolj prilagoditi terapijo posameznemu pacijentu. Iščejo se še učinkovitejša zdravila, tudi na podlagi posameznikovega genoma.
  2. Starši so kot prvi odgovorni za zdravje svojih otrok. V okviru aktualnih in vsesplošno sprejetih družbenih vprašanj demokratizacije medicine, svobode terapevtske izbire, sodelovanja pacienta z zdravnikom pri terapevtskem aktu in obvezne narave zavedanja, torej o "informiranem soglasju" pacienta, bi morali biti starši v celoti obveščeni o resnični potrebi določenega cepiva in vseh pozitivnih in negativnih učinkih le tega. V to dejanje in odgovornost bi morali biti vključeni tudi družinski pediatri in lokalne zdravstvene ustanove.
  3. V skladu z italijansko ustavo je za resnično varovanje zdravja nujno, da tisti, ki delajo na področju javnega zdravja, nimajo kakršnih kolih navzkrižnih interesov.
  4. Glede na to, da se je Italija prilagodila standardom cepljenja, ki se trenutno uporabljajo v vseh evropskih državah, ki so socialno in kulturno njej podobne (kot na primer Združeno Kraljestvo, Nemčija, Avstrija, Španija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Švedska, Portugalska), verjamemo, da bi bilo nujno odpraviti tudi obvezno cepljenje. Spremenjeni socialno-sanitarni pogoji in večja ozaveščenost, odgovornost in zrelost sedanjih in prihodnjih novih generacij staršev zagotovo omogočajo vzpostavitev sodobnejše in farmakološko bolj racionalne preventivne medicine, torej personalizirane glede na biopatografske in okoljske značilnosti otrok oziroma cepljenih posameznikov. Poleg tega bi takšen pristop gotovo zmanjšal tveganje za neželene učinke cepiva.
  5. Pred cepljenjem, bi moral družinski pediater opraviti podrobno anamnezo staršev, bližnjih sorodnikov in o otroku samem, z upoštevanjem dejavnikov, ki vplivajo na zdravje slednjih kot celote, družbeno-okoljskih razmer na ozemlju, na katerem živijo, ter tudi drugih razmer kot so delovne, ekonomske, prehranske, toksikološke in psiho-vedenjske razmere otroka in celotne družine.
  6. Pred cepljenjem, bi moral družinski pediater previdno izključiti domnevne kontraindikacije cepiv in v ta namen, če se mu to zdi potrebno, otroka napotiti v laboratorij, kjer naj bo ta preiskan na področju imunskega in prehranskega stanja. Največ pozornosti pa naj bi se namenilo proučitvi morebitnih vnetji.
  7. V trenutku, ko se otroka cepi, mora biti ta vedno popolnoma zdrav, tako fizično kot psihično.
  8. Zdravnik, ki opravi cepljenje, lahko to stori šele, ko izključi morebitna hujša trenutna ali pretekla obolenja, prisotnost kakršnihkoli kontraindikacij in po skrbnem pregledu cepivca. Otrok ima pravico do najboljše oskrbe.
  9. V skladu z veljavno zakonodajo mora biti zagotovljena možnost izvajanja samo štirih obveznih cepljenj.
  10. Za zmanjšanje tveganja neželenih učinkov cepiva, bi bilo potrebno pri otrocih začeti s cepljenjem po šestem mesecu življenja. Poleg tega, je lahko v izrednih situacijah potrebna prilagoditev in sicer s predčasnim ali kasnejšim cepljenje, zato bi bilo nujno da bi lahko cepili posamezno ( ne samo štiri obvezna cepiva, predpisana s strani države, ampak vse, še posebno cepivo proti rdečkam). Tak način cepljenja bi pripomogel k najvišji možni stopnji terapevtske prilagoditve posamezniku.
  11. Da bi starše spodbudili k večji ozaveščenosti in odgovornosti do prakse cepljenja, ki se izvaja pri njihovih otrocih, bi morali ti od zdravnika, ki otroke cepi prejeti tehnične obrazce cepiv, da bi se lahko seznanili z lastnostmi, kontraindikacijami, toksikološkimi sestavinami in neželenimi učinki katerega koli zdravila, ki ga bo njihov otrok prejel in bodo lahko tako hitreje poročali o kakršnih koli neželeni reakciji ali učinku. Zdravnike in osebje, ki sodelujejo pri cepljenju pa je potrebno ustrezno usposobiti, da bodo staršem učinkoviteje podajali informacije.
  12. Hkrati imajo starši dolžnost in pravico biti obveščeni o obstoju zakona 210 iz leta 1992 o metodah za pridobitev nadomestila za škodo zaradi cepljenja; zakon, mora biti dostopen in javno izpostavljen na sedežu javne zdravstvene in higienske sližbe in imunoprofilakse.
  13. Glede na to, da lahko cepiva, tako kot vsa zdravila, pri cepljenju povzročijo škodo, ki se lahko kaže takoj ali z zakasnitvijo, bi morali starši, zaradi svojega otroka in moralne dolžnosti do drugih otrok, ki bodo v prihodnosti cepljeni, biti ustrezno informirani in podučeni o tem, kako opozoriti na kakršno koli spremembo ali anomalijo, tako fizično kot psihično, ki jo opazijo pri svojem cepljenem otroku. Nemudoma bi morali te opažene spremembe posredovati otrokovemu pediatru in se pozanimati, poleg seveda samoumevnega zdravniškega pregleda malega pacienta, tudi o ustrezni medicinski obravnavi trenutne motnje in preventivni zaščiti v primeru poslabšanja stanja, ki se lahko pojavi v kratkem ali čez čas.
  14. V primeru, da pediater sumi neželeno reakcijo na cepivo, je obvezen izpolniti obrazec o Sumu o domnevnih neželenih učinkih (D.M. 23.12.2003). Po našem mnenju bi bilo potrebno obnoviti obveznost poročanja o domnevnih neželenih učinkih in hkrati podkrepiti spodbujevalni mehanizmem v smer te prakse.

Po našem mnenju bi pristop do cepljenja, pri katerem bi namenili več pozornosti našim otrokom, zagotovil boljšo zaščito njihovega zdravja pred nalezljivimi boleznimi in zmanjšali tveganje za škodo, ki ga cepivo lahko povzroči. Prav tako, bi z novim pristopom prilagodili vsak preventivni poseg na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj dejanskim individualnim pediatričnim potrebam ob upoštevanju trenutnih spremenjenih socialno-okoljskih razmer naše države.

To pismo so podpisali le nekateri, vendar še mnogo drugih zdravnikov in združenj deli enaka zgoraj predstavljena prepričanja.

Poleg tega smo prepričani, da bi se tu bilo pripravljeno podpisati več deset tisoč italijanskih staršev, ki se s temi načeli strinjajo in, ki so že pred nami spoznali, da so pediatrična cepljenja, izvedena na dosedanji način, njihovim otrokom pustila nekaterim blage, drugim celo resne posledice.

Razlog, da se o cepljenju v zadnjih letih veliko razpravlja je, da je tema v znanosti še vedno odprta in če torej želimo služiti resnici, imamo le eno možnost: združiti se in razpravljati o tej temi z odprtim srcem in brez navzkrižnih interesov. To bi bilo tisto, kar dela medicino dobro, ostale prakse niso sprejemljive in se slej kot prej obrnejo proti nam.

Poleg tega ne želimo nasprotovati mednarodnim smernicam o otroškem cepljenju, ampak želimo pomagati Italiji, da napreduje na poti Evropske skupnosti v smeri liberalizacije cepljenj in prepusti staršem, potem ko jih pravilno informiramo o prednostih in slabostih zdravil cepljenja, končno odločitev o tem, ali bodo zdravljenje njihovih otrok sprejeli ali ne.

Navsezadnje današnji starši upravičeno zahtevajo, da lahko uveljavljajo svoje pravice, čeprav niso le oni sami odgovorni za življenje in zdravje svojih otrok, vendar je jasno, da jih morajo na tej poti voditi in svetovati strokovnjaki iz tega področja, zlasti tisti, zaposleni v institucijah.

V upanju, da ste Vi in Vaš ugledni inštitutom razumeli globoko motivacijo, ki nas je spodbudila k pisanju tega dokumenta Vas lahko lepo pozdravljamo:

Roberto Gava, farmakolog, toksikolog in kardiolog, podpredsednik AsSIS (Padova)
Eugenio Serravalle, pediater, otroško varstvo in neonatalni patolog, predsednik AsSIS (Pisa)
Maurizio Proietti, raziskovalec ISDE in predsednik znanstvene komisije AsSIS (L’Aquila)
Antonio Abbate, splošni zdravnik (Roma)
Teresa Adami, splošni zdravnik (Verona)
Damiana Alberti, zdravnik psihoterapevt (Genova)
Carlo Alessandria, gastroenterolog (Torino)
Paolo Domenico Algostino, pediater (Torino)
Giovanni Alvino, ginekolog, urolog (Salerno)
Rosario Amelio, zdravstveni direktor (Catanzaro)
Maria Cristina Andreotti, splošni zdravnik (Modena)
Marialisa Angeli, pediater (Aosta)
Caterina Arcanà, ginekolog (Messina)
Gaetano Arcovito, psihiater (Messina)
Andrea Aversa, splošni zdravnik (Napoli)
Rita Baraldi, radiolog (Ferrara)
Maurizio Bardi, splošni zdravnik (Milano)
Domenico Battaglia, urolog in androlog (Ferrara)
Biagia Antonina Bellia, pediater (Catania)
Cinzia Pia Benedetto, pediater (Roma)
Innocenza Berni, zdravnik kemijsko-klinične medicine (Viterbo)
Laura Bertelè, zdravnik fizikalne in rehabilitacijske medicine in psiholog (Lecco)
Mario Berveglieri, pediater specialist (Ferrara)
Elena Beziza, anasteziolog (Milano)
Mariarosa Bonazzoli, splošni zdravnik (Novara)
Laura Borghi, medico di medicina chimico-clinica (Milano)
Luigi Brunino, medicina fisica e riabilitazione (Padova)
Paolo Campanella, splošni zdravnik (Varese)
Mattia Canetta, zdravnik interne medicine (Roma)
Maurizio Cannarozzo, zdravnik medicine dela in psihoterapevt (Trieste)
Guido Cantamessa, splošni zdravnik (Bergamo)
Flora Cappellin, psihiater (Torino) Marco Cavo, kardiolog (Milano)
Carlo Cenerelli, splošni zdravnik (Milano)
Remigio Cenzato, splošni zdravnik (Venezia)
Anna Cesa-Bianchi, pediater (Sondrio)
Goffredo Chiavelli, pediater (Treviso)
Giancarlo Cimino, pediater (Cagliari)
Salvatore Coco. splošni zdravnik (Catania)
Marco Colla, urgentni kirurg (Biella)
Donatella Confalonieri, infektologinja (Mantova)
Ruggero Alberto Consarino, ginekolog (Modena)
Maurizio Conte, pediater (Roma)
Mariella Cordella, splošni zdravnik (Bologna)
Marisa Cottini, ginekolog (Torino)
Marcello Dalloni, ginekolog (Pesaro)
Eugenio De Blasi, splošni zdravnik (Milano)
Tommaso De Chirico, pulmolog (Milano)
Beatrice Dedor, zdravnik paliativne oskrbe (Milano)
Elena De Giosa, zdravnik medicine dela (Monza e Brianza)
Monica Delucchi, zdravnik interne medicine (Genova)
Emilio De Tata, športni zdravnik (Reggio Emilia)
Vincenza Di Meglio, zdravnik interne medicine (Bologna)
Sebastiano Di Salvo, zdravnik interne medicine (Catanzaro)
Gustavo Dominici, splošni zdravnik (Roma)
Sabine Eck, splošni zdravnik (Modena)
Giuseppe Fagone, splošni zdravnik (Milano)
Paola Fava, športni zdravnik (Bologna)
Luisa Ferla, nevrolog (Torino)
Maria Luisa Ferrari, specialist pediater (Ferrara)
Guglielmo Ferraro, zobozdravnik (Salerno)
Fedora Fornaini, anasteziolog (Livorno)
Andreina Fossati, splošni zdravnik (Napoli)
Giovanna Gallerani, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna)
Egidio Galli, športni zdravnik (Messina)
Elisabetta Galli, prehranski zdravnik (Monza e Brianza)
Paolo Garati, splošni zdravnik (Torino)
Lucia Gasparini, endokrinolog (Roma)
Maurizio Giacometti, splošni zdravnik (Bergamo)
Giovanna Gigli, zdravnik in klinični psiholog (Milano)
Giovanna Giorgetti, splošni zdravnik (Terni)
Paolo Giraudo, splošni zdravnik (Torino)
Barbara Grandi, ginekolog (Siena)
Daniele Grassi, urolog (Bologna)
Maria Rita Gualea, športni zdravnik (Pavia)
Emilio Iodice, zdravnik higiene in preventivne medicine, pulmolog in nevrolog (Novara)
Giuseppe Leardini, splošni zdravnik (Rimini)
Giuseppe Leone, nutricionist (Reggio Calabria)
Carmine Lo Schiavo, splošni zdravnik (Chieti)
Alfredo Lubrano, splošni zdravnik (Napoli)
Alberto Magnetti, splošni zdravnik (Torino)
Claudio Mangini, splošni zdravnik (Genova)
Francesco Marino, hematolog (Roma)
Angelo Masi, splošni zdravnik (Bologna)
Chiara Matteoli, splošni zdravnik (Pisa)
Loredana Mattioli, splošni zdravnik (Reggio Emilia)
Pindaro Mattòli, splošni zdravnik (Perugia)
Dario Mazza, zobozdravnik (Roma)
Alberto Mazzocchi, maksilofacialni kirurg (Bergamo)
Carlo Melodia, zdravnik in biolog (Napoli)
Giacomo Merialdo, higiena in preventivna medicina (Genova)
Simona Mezzera, splošni zdravnik (Firenze)
Dario Miedico, mrliški oglednik (Genova)
Monica Monaco, statistik (Bologna)
Livia Mondina, ginekolog (Milano)
Marco Montaldo, pediater (Cuneo)
Giampiero Moruzzi, splošni zdravnik (Bologna)
Teresa Mosca, ginekolog (Livorno)
Annalisa Motelli, zdravnik medicine dela (Milano)
Gennaro Muscari Tomaioli, splošni zdravnik (Venezia)
Maria Grazia Musso, splošni zdravnik (Genova)
Paola Nannei, pediater in radiolog (Milano)
Gabriella Niort, endokrinolog (Torino)
Laura Olivero, splošni zdravnik (Torino)
Roberto Olivi Mocenigo, otroški zobozdravnik (Modena)
Paola Pamich, splošni zdravnik (Genova)
Maria Paregger, splošni zdravnik (Bolzano)
Veronica Petraglia, splošni zdravnik (Bologna)
Roberto Petrucci splošni zdravnik (Milano)
Mauro Piccini, splošni zdravnik (Novara)
Chiara Piccinini, zdravnik avdio-psiho-fonolog in biolog (Modena)
Rosella Pierdomenico, pediater (Ascoli Piceno)
Massimo Pietrangeli, pediater (Pescara)
Miriam Pisani, zdravnik higiene in preventivne medicine (Torino)
Emma Pistelli, odontostomatolog (Pistoia)
Raffaella Pomposelli, splošni zdravnik (Milano)
Giuliano Poser, športni zdravnik (Pordenone)
Massimo Presacco, splošni zdravnik (Padova)
Luciano Proietti, pediater in otroški kirurg (Torino)
Pietro Rabolli, pulmolog (Savona)
Orazio Raffa, zdravnik higiene in preventivne medicine (Messina)
Paolo Roberti di Sarsina, psihiater (Bologna)
Adele Alma Rodriguez, predsednik LUIMO (Napoli)
Andrea Roncato, fiziater (Padova)
Antonia Mariapia Ronchi, splošni zdravnik (Milano)
Anna Paola Rosaspina, splošni zdravnik (Bologna)
Gisella Ruzzu, pulmolog (Genova)
Mariateresa Sacchi, pediater (Milano)
Cristiana Salvadori, splošni zdravnik (Pisa)
Guido Sartori, zdravnik ayurvede (Bologna)
Romana Sartori, splošni zdravnik (Monza e Brianza)
Nicoletta Scoz, endokrinolog e zdravnik za presnovne bolezni (Bologna)
Sergio Segantini, splošni zdravnik (Firenze)
Francesco Siccardi , splošni zdravnik (Savona)
Chiara Simoncini, splošni zdravnik (Pisa)
Mario Soliani, pediater (Reggio Emilia)
Maria Grazia Tamburini, geriater (Bologna)
Carlo Tonarelli, pediater in neonatolog (Genova)
Diego Tomassone, prehranski zdravnik (Torino)
Danilo Toneguzzi, psihiater in psihoterapevt (Pordenone)
Elena Tonini, psihoterapevt (Brescia)
Mariateresa Torri, pediater (Milano)
Silvana Santoro, splošni zdravnik (Bologna)
Ermatea Trabucco, splošni zdravnik (Salerno)
Anna Truci, splošni zdravnik (Firenze)
Pierluigi Tubia, splošni zdravnik (Venezia)
Giancarlo Usai, infektolog (Perugia)
Mariateresa Ventrella, pediater in otroški nevropsihiater (Bologna)
Franco Verzella, okulist (Bologna)
Giulio Viganò, pediater (Milano)
Andrea Vincenzi, splošni zdravnik (Modena)
Mariarosa Vitali, otroški nevropsihiater (Genova)
Grazia Vitelli, splošni zdravnik (Bologna)
Carla Zagonara, splošni zdravnik in psiholog (Bologna)
Marta Zoratti, športni zdravnik (Bologna)
Bruno Zucca, splošni zdravnik (Brescia)

Prevod: Monika Ščuka, dipl. italijanistka

Izvorni apel: https://www.terranuova.it/News/Genitori-e-figli/Vaccinazioni-l-appello-di-oltre-100-medici/


2019 © Združenje za naravni razvoj  |  Politika zasebnosti  |  Pogoji uporabe